Zdravo, sem Lucija Kržišnik in prihajam iz okolice Žalca. Konji me spremljajo že od nekdaj. No ja, najprej sem seveda o njih samo sanjala, dneve in noči. Ko sem bila otrok smo, s starši veliko hodili na izlete in vsepovsod, kjer sem videla konja, se je bilo potrebno ustaviti. Velikokrat smo šli tudi na Bled in vedno sem hotela s čolnom na otok, ki sicer za vse ostale nima ničesar skupnega s konji. Zame pa. Ker je tam zvon želja, na katerega sem vsakič zvonila z istimi željami – konj, konj, in še konj.  Vse v povezavi z njimi.

Jahati sem začela pri 12 letih, v majhnem konjeniškem klubu v Savinjski dolini v bližini počitniške hiše, ki so jo takrat kupili starši. Vedno sem si želela jahati in tekmovati v dresuri a na koncu sem pristala v parkurju, med ovirami. Preskakovaje ovir je postal moj šport in tekmovala sem tudi v najvišjih kategorijah.  Seveda nisem pozabila na dresuro, 1x tedensko sem trenirala pri Neži Šarc in odjahala tudi nekaj dresurnih nalog na tekmovanjih. Po končani maturi sem se prvič odpravila na delo in trening v tujino (Nemčijo), v hlev Franza Steinerja, kjer sem se naučila ogromno, predvsem dela z mladimi konji. Delo in trening v tujini sta postala moja stalnica. Dragocena znanja in izkušnje sem nabirala tudi na Nizozemskem, Belgiji in Italiji, v hlevu Helene Weinberg, Denisa Lyncha, Gerfrida Pucka. Nekaj let sem bila jahač konjev slovenskega rejca Darka Šusterja. Pridobila sem licenco inštruktorja pri KZS.

Danes sem še vedno veliko v sedlu, vendar manj aktivna na tekmovanjih. Otroška želja se je razvila v polni meri, saj imam danes doma hlev z 10 konji. Poleg treniranja konj izvajam tudi jahalno šolo, otroške tabore in delavnice.  Pri učenju jahačev se na podlagi svojih izkušenj in dela s kineziologom  še posebej posvečam poziciji telesa predvsem pa si želim, da bi si jahači začetniki pridobili dobre osnove iz katerih bodo kasneje lahko izhajali v športu.